Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 27. april ― Likovna dela akademskega slikarja Milana Eriča zaznamuje spontanost , kjer se v igrivem prepletanju povezujeta slikarjeva intuicija in raziskovanje slikarskih tehnik. Na ta način razvija svojo umetniško izpoved in gradi opus, ki je obsežen ter prepoznaven. Eričeva likovna dela so polna dinamično gibljivih razmerjih med strukturno in semantično organizacijo podob, kjer avtor išče prvobitnost in posebno sproščenost podob. Tematski ali širši vsebinski poudarki gradijo svojo moč pripovedi in vizualne izraznosti tudi na čustvih kot so smeh, humor, komičnost in celo v določenih delih še ironija, parodija, farsa, groteska, sarkazem in vseobsegajoča karnevalskost. Eričevo likovno ustvarjenje je torej napolnjeno z vizualno gibljivo likovno materijo, sestavljeno iz alegoričnih in simboličnih elementov. Pri likovnih alegorijah slikar na prvi pogled prepoznavne motive rahlo odmika od logike z odpiranjem skritih pomenov, razprostiranjem podpomenov, s pomikanjem proti čutnosti. Na simbolni ravni podobe presegajo nazornost in vsakdanjost, da tisto, kar je prikazano, naslikano ali upodobljeno nadgrajuje danost in nakazuje na nekaj drugega. Na simbolnih planjavah avtor lahko preigrava skrivnostnost, domišljijskost, igrivost, fantastičnost in neobičajnost; tu lahko izjemno preseneča in ohranja zanj značilno nepredvidljivost. To, kar vidimo, je avtorjev likovni »življenjski svet«, postavljen nasproti pretiranemu objektivizmu in vsakdanjosti. Tudi v pregledni razstavi del z naslovom Reprospektiva, kakor zgoraj, tako spodaj. Eričeva dela zaznamuje posebno urejena notranja in zunanja struktura likovnega dela, ki vztraja na fleksibilnosti, variabilnosti in kombinatorni igri posameznih delov slik. Podobe so odprte, premične in strukturno gibljive forme, saj umetnik pogostokrat išče prvobitnosti in na takšni ravni raziskuje posebne poglede ali neobičajne položaje. Skozi avtorsko izdelano logiko prikaza upodobljeno pogostokrat lebdi ali leti, saj je spremenjena običajnost pogleda ali položaj

Finžgarjeva galerija, 23. april ― !!! DOGODEK JE DANES, 23. 4. ob 18. uri !!! Veliko slišimo o zdravnikih – a koliko zares poznamo njihovo pot? Za prijaznim obrazom dr. Staneta Repšeta se skriva izjemna življenjska zgodba: od mladeniča z roba Dolenjske do vrhunskega strokovnjaka abdominalne kirurgije, pionirja sodobnih pristopov in predanega mentorja mlajšim generacijam. Svojo pot je… Beri več zupnija.trnovo.info Dr. Stane Repše, Oražnovec, kirurg, v sliki in besedi Veliko slišimo o zdravnikih – a koliko zares poznamo njihovo pot? Za prijaznim obrazom dr. Staneta Repšeta se skriva izjemna življenjska zgodba: od mladeniča z roba Dolenjske do vrhunskega strokovnjaka abdominalne kirurgije, pionirja sodobnih pristopov in predanega mentorja mlajšim generacijam. … nadaljujte z branjem

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 21. april ― Razstavljajo: Mirsad Begić, Goran Bertok, Andrej Brumen Čop, Matej Čepin, Tina Dobrajc, Mito Gegič, Milan Golob, Natalija Šeruga Golob, Zdenko Huzjan, Marko Jakše, Janez Kardelj, Mateja Kavčič, Ira Marušič, Matjaš Diego Zadel Dellamorte, Betina Habjanič, Karin Vrbek, Jože Tisnikar, France Mihelič, Zoran Mušič. Razstava Pošasti so ljudje v svoji tretji postavitvi – prva je bila leta 2022 v Mestni galeriji Nova Gorica, druga leto pozneje v Miheličevi galeriji na Ptuju – nadaljuje raziskovanje pošastnega kot družbenega in psihološkega konstrukta. Namesto pošasti kot izjem, anomalij ali mitoloških figur se razstava osredotoča na človeka, na njegove strahove, projekcije, nasilje in nezmožnost sprejemanja drugačnosti. Pošastnost se ne pojavlja kot nekaj zunanjega ali izjemnega, temveč kot posledica družbenih mehanizmov, ideologij in kolektivnih obsesij, ki se v sodobnem času zlahka normalizirajo in postanejo del vsakdanjega reda. “Pošast” je tako razumljena kot projekcija tistega, kar presega meje sprejemljivega, razumljivega ali nadzorljivega, zato ne gre za vprašanje abnormalnosti, temveč za razmerja moči: za procese izključevanja, stigmatizacije in razčlovečenja, ki se pogosto skrivajo za racionalnimi razlagami, moralnimi normami ali navidezno nevtralnimi diskurzi. Pošastno ni nekaj, kar bi se dogajalo na robu družbe, temveč se rojeva v njenem središču. V 21. stoletju se kljub znanstvenemu in tehnološkemu napredku še vedno soočamo z vztrajnimi stereotipi in predsodki, povezanimi z identitetami, telesnostjo, duševnim zdravjem, migracijami, spolnostjo in družbenimi manjšinami. Družbena omrežja in digitalni mediji pri tem ne delujejo zgolj kot prenašalci informacij, temveč kot prostori proizvodnje strahu, dezinformacij in ideoloških konstrukcij, kjer se brišejo meje med znanstvenim diskurzom, osebnim prepričanjem in fikcijo. Skozi vizualne umetniške prakse želi razstava odpirati prostor za soočenje z grotesknim, srhljivim in travmatičnim, vendar ne kot senzacionalističnim